Včasih, ko slonim ob oknu, gledam do ljudi. Zaskrbljene, zamorjene glave sklonjene. Ona tiho solze skriva, on je ves na tleh. Vse bi dala, da zanetim iskrice v očeh. A dala bi, če bi postala, vila za in dam, njemu sreča, njej ljubezen, polna le na svet. Tada ta ta, tada ta ta, tada ta ta ta, tada ta ta ta ta ta ta, tada ta ta ta. Nihče več ne objukuje, nič več ni skrbi. Nasmejano sonce sije na vse ljudi. A naj udari, naj se sli?i, glasno iz neba, a naj prepeva, naj odmeva, pesem čude?na. Tada ta ta... solo Tada ta ta.. Skozi okno dobra vila, gleda do ljudi, pomagala, če bi znala najti ključ za vse skrbi i.